Zagotovo ste se vprašali, zakaj veganska objava na spletnem portalu za živali? Žal pa je več kot očitno zakaj, saj se večina ljubiteljev živali vztrajno bori za pravice malih živali – psov in mačk, pogosto pa pozablja, da so tudi kokoši, krave, ovce, … prav tako živali, živa bitja, ki imajo svoje pravice. Živalim lahko pomagamo tudi tako, da postanemo vegani ali pa vsaj zmanjšamo porabo mesa in ostalih živalskih produktov. Danes se bomo pogovarjali z Majo Hrovat, predsednico društva.
Pozdravljeni! Najprej nam na kratko predstavite svoje društvo
Slovensko vegansko društvo je skupina prostovoljcev, ki se že od leta 2012 zavzema za izboljšanje položaja vseh čutečih živali. Ker se najhujše dogaja ravno “rejnim” živalim, ki imajo to nesrečo, da so namesto na naših kavčih pristale v hlevih in klavnicah, se na različne načine trudimo širiti sporočilo, da nam ni potrebno jesti živali in lahko kljub temu živimo zdravo življenje, hkrati pa naredimo veliko dobrega za okolje. Da si tudi pujsi in krave želijo svobodnega življenja s svojimi bližnjimi, enako kot to privoščimo psom in mačkam.
Na začetku smo morali predvsem razlagati, kaj veganstvo sploh je, vendar se število veganov na srečo tako hitro povečuje, da se zdaj lahko koncentriramo na razbijanje mitov o veganstvu ter pomoči zainteresiranim pri prehodu na veganstvo preko Veganskega izziva (www.izziv.si), v katerem je sodelovalo že več kot 13.000 oseb.
Kaj pomeni za živali in okolje, če se vsaj 1 oseba odloči, da postane vegan?
Vsaka rezina salame in vsak kozarec mleka za seboj skriva žrtvovano živalsko življenje, hkrati pa tudi veliko porabo naravnih virov in s tem povezano okoljstvo škodo. Če namesto živalskih izdelkov enostavno izberemo rastlinsko-bazirane, naredimo veliko dobrega tako zase kot za okolje, predvsem pa prihranimo številnim živalim. Pri tem nismo sami, saj z razvojem etike in ozaveščenosti o ozadju živalske prehranske industrije to odločitev sprejemajo tudi številni drugi. Skupaj glasujemo za bolj etično in trajnostno prihodnost tako ljudi kot živali ter spreminjamo svet na boljše.
Obstajajo kalkulatorji, ki predstavijo vpliv posameznika na živali in okolje.
Na primer The Vegan Calculator:
https://thevegancalculator.com/#calculator
Kako lahko postanemo vegani? Predvidevam, da ne kar takoj? Veganstvo ni verjetno le neuživanje mesa ampak način življenja?
Vsak od nas se lahko kadarkoli odloči, da bo postal vegan. Gre za filozofijo in način življenja, ki teži k izključitvi (kolikor je mogoče in izvedljivo) vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, obleke in druge namene. Ko enkrat pridemo do zavedanja, da si težko nadenemo naziv ljubitelja živali in jih hkrati vsakodnevno videvamo razkosane na svojem krožniku, pogosto ni poti nazaj. Vplivamo lahko le na informacije, ki bi pri nas lahko sprožile to zavedanje. Vsekakor pa bo naša odločitev bolj trdna, če dobro razumemo vsa področja, ki so povezana z veganstvom (nutricionistika in zdravje, vpliv na okolje, šport na rastlinsko-bazirani prehrani, ozadje živalske prehranske industrije, pravice živali) in če se naučimo pripravljati okusno vegansko hrano.
V našem društvu zato že od prvega leta delovanja izvajamo brezplačen 30-dnevni Veganski izziv, preko katerega zainteresirane povedemo preko prvih korakov veganske poti. Vsi udeleženci prejmejo jedilnik z recepti za zajtrk, kosilo in večejo za celoten mesec, vse osnovne informacije in številne koristne povezave, pomoč mentorjev za praktične nasvete in vzpodbudo, deljenje izkušenj z soudeleženci preko dnevnih izzivov in podporo nutricionistke. Tako je prehod še hitrejši, bolj enostaven in stabilen
Zakaj je po vašem mnenju škodljivo uživanje ne le mesa ampak tudi živalskih produktov?
V našem društvu se nadvse trudimo, da širši javnosti ne posredujemo svojega mnenja, temveč stališče znanosti. Ne pogovarjamo se vendar o tem, kateri okus sladoleda je komu ljubši, ampak o zelo pomembnih temah kot so zdravje ljudi, življenja živali in prihodnosti našega celotnega planeta. Naše okolje je že tako prenasičeno s šolanimi in samooklicanimi strokovnjaki, ki se sklicujejo na svojo avtoriteto in z nami delijo zavajajoče podatke iz različnih raziskav ali celo mite s socialnih medijev. Zato navajamo le dejstva, podprta s čim večjo kvaliteto dokazov.
Uživanje mesa in izdelkov živalskega izvora torej ni škodljivo po našem mnenju, temveč je to stališče svetovnih prehranskih in zdravstvenih organizacij. Pri mesu in izdelkih živalskega izvora vnašamo poleg koristnih hranilnih snovi številne škodljive snovi (holesterol, nasičene maščobe, hemsko železo, živalske beljakovine, težke kovine…), ki vzpodbujajo nastanek marsikatere bolezni. Veganska prehrana zmanjšuje tveganja za nastanek številnih kroničnih bolezni (sladkorne bolezni, srčno-žilne bolezni, debelost, rak…) ravno zaradi odsotnosti teh problematičnih dodatkov.
Zakaj ni priporočljivo uživati jajc ali mleka iz proste reje? To naj ne bi bilo mučenje?
Kadarkoli živali (ali njihovi izločki) postanejo izdelki, se njihovo zdravje in dobrobit potisneta na stran. Do tega pride zato, ker se na prvo mesto vedno postavlja finančna korist. Na tako kompleksna vprašanja težko odgovorimo na kratko.
JAJCA:
Nesnice so »proizvedene« v valilnicah t.i. matičnih jat, kjer piščančke moškega spola zmeljejo ali zadušijo, saj predstavljajo odpadek. Razmerje moških in ženskih piščančkov je 50:50, kot pri drugih živalskih vrstah. Piščančki ženskega spola odrastejo v nekakšne ‘stroje’ za valjenje jajc. Pogoji reje so slabi, pogosto so prenatrpane v večjih halah ali celo kletkah s slabo higieno in dnevnim poginom. Velik problem je tudi izjemno dolgočasje, zaradi katerega pogosto pride do kanibalizma, ki se pojavi v takšnih ekstremnih razmerah. Zaradi tega jim kot majhnim piškam brez anestezije ali protibolečinskih sredstev odrežejo konice kljunčkov (z vročim rezilom, ki ima 700C), kar povzroča dodatne zdravstvene težave.
Kokoši so biološko nagnjene k valjenju jajc. Odvzem jajc bo nesnico zaradi njenega materinskega nagona vzpodbudil, da bo izvalila še eno jajce in nato še eno in tako naprej. Ob odvzemu kokoši sprožimo stisko in jo s tem spodbudimo k valjenju čedalje večjega števila jajc. Pod naravnimi pogoji bi kokoš zvalila približno 15 do 20 jajc na leto. Današnje gensko spremenjene kokoši zvalijo 200 do 300 jajc na leto. To številko lahko zmanjšamo, če jim jajc ne odvzamemo. Zaradi visoke nesnosti se telo kokoši hitro izčrpa, zato nesnost po 1-2 letih običajno upade. Takrat gredo kokoši v zakol, čeprav je sicer njihova življenjska doba tudi 10 let in več.
Tudi pri dvoriščnih kokoših, na katere se številni sklicujejo (‘jajca dobim od tete s kmetije’) stvari niso tako rožnate, kot se zdijo na prvi pogled. Večinoma izhajajo iz matičnih jat, enako kot vse ostale kokoši. Zdi se, da dvoriščne kokoši živijo dobro življenje, toda tudi one trpijo, predvsem zaradi posledic izčrpajočega valjenja jajc. Valjenje je boleč proces. Stalno valjenje jajc je za telo in notranje organe nesnice veliko breme. Kalcij v kokošjih kosteh je izčrpan, da lahko zagotovi kalcij za jajčno lupino. V zatočiščih za kmečke živali na primer kokošim celo dajejo lažna jajca, da jih odvrnejo od valjenja. Ko zvalijo jajce, se to jajce skuha in se jim potem postreže nazaj skupaj z zdrobljeno jajčno lupino, da se jim povrnejo hranilne snovi, ki jih je njihovo telo izgubilo.
MLEKO:
Krave ne proizvajajo mleka kar tako, ampak morajo za pričetek tega procesa postati matere, enako kot ta postopek poteka pri ljudeh. Ker se mora reja teh zahtevnih živali “izplačati”, je zato mlečnost zelo dobro raziskana in intenzivirana tekom več stoletij selekcije. Do dneva natančno so izračunani dnevi osemenitev, mlečnosti in obdobja presušitve, ki iz teh nežnih in pametnih živali naredijo stroje, ki so vredni vzdrževanja le dokler dobro delujejo. Čim se okvarijo mlečne četrti, zaradi hude obremenitve podre del metabolizma ali pa se pojavi kakšna druga bolezen, krava hitro izgubi vrednost in gre v zakol. Čim pade mlečnost, krava hitro izgubi vrednost in gre v zakol. Zelo redka ‘teta s kmetije’ bo trdo garala za kravo, ki ji opravljenega dela ne bo poplačala v zadostni meri. Tako prijaznih tet na žalost ni oziroma edine takšne osebe najdemo v zatočiščih za rejne živali, ki jih lahko v Sloveniji preštejemo na prste ene roke.
Skrite žrtve pri pridobivanju mleka so tudi tu moškega spola. Za zadostno mlečnost morajo biti krave 1x letno oplojene in skotiti telička. Nosijo ga 9 mesecev, enako dolgo kot človeške matere. Kljub navezanosti na skoteno bitje, se kravam telička odvzame takoj po rojstvu. Večina kmetov pazi, da krava nima nikakršnega stika s teličkom in ga od mame odvleče v istem hipu kot malček pade iz porodnega kanala. Če mama le povoha glavo skotenega otročička, namreč veliko bolj glasno žaluje za njim in ga kliče v poporodnih dneh in je zadeva za kmeta bolj neprijetna. Teličke ženskega spola čaka usoda mame, medtem ko se teličke moškega spola pošlje v zakol že pri nekaj tednih starosti (teletina) oziroma redi še nekaj mesecev in zakolje pri starosti 12 mesecev (govedina).
Le redke kmetije imajo prost izpust živali, medtem ko v Sloveniji še vedno veliko živali svoje celo življenje preživi na kratkih verigah in prekratkih stojiščih. Zaradi zastarelih hlevov so prisotne številne poškodbe, saj se velikost krav iz generacije v generacijo veča, kmetije pa svojih hlevov ne obnavljajo vsako desetletje. Krave na privezih se torej gibljejo 0.5 metra levo in desno, celo življenje. Proste reje so boljše z vidika, da se živali lahko sprehajajo po določeni površini, vendar so tudi njihova življenja bedna in kratka. V intenzivnih rejah dočakajo v povprečju 4-6 let, v ekstenzivnih rejah pa kako leto več (odvisno od pogojev reje, redko katera krava preseže 10 let, čeprav je njihova življenjska doba 20 let in več, najstarejša krava na svetu je doživela kar 48 let).
Žal skoraj vsak dan pridejo v ospredje žalostne zgodbe zapuščenih tako pasjih kot mačjih legel, kruti umori živali … kaj menite, da bi bilo potrebno spremeniti, da se končno situacija obrne na boljše in v korist živali? Zdi se mi, da samo ozaveščanje ni dovolj učinkovito.
Človek mora še naprej stopati po poti vse večje empatije do drugih, priznati živalim njihove osnovne pravice (svobodno življenje brez trpljenja in ubijanja, zaščita njihovega okolja), učinkovito izvajati inšpekcijski nadzor in kaznovati kršitve dodeljenih pravic.
Enako kot to počnemo pri ljudeh, bi morali početi tudi pri živalih. Živali bi morali izključiti s svojih krožnikov in jih prenehali izkoriščati za človeške navade, ki niso več potrebne v razvitem svetu.
Kako vegani hranijo svoje hišne ljubljenčke?
Vegani hranijo hišne ljubljenčke s hrano, ki je primerna za posamezno živalsko vrsto. Ta tematika je manj pomembna, saj večina hrane za pse in mačke izhaja iz stranskih produktov mesne industrije za prehrano ljudi. Nekateri vegani izberejo vegansko hrano tudi za svoje pse in mačke, saj so strokovnjaki s pomočjo poznavanja njihovih nutricionističnih potreb razvili kvalitetno hrano, ki izključuje druge živali in temelji na rastlinskih beljakovinah.
Z razvojem veganske prehrane in zmanjševanjem živalske prehranske industrije se bo razvijala tudi veganska pasja in mačja hrana, predvsem pa zavedanje, da lahko na tem svetu izberemo sobivanje in pomoč drugim čutečim živim bitjem namesto podrejanja in izkoriščanja le-teh.
Kaj menite o veganskih aktivistih, ki na vsak način vsiljujejo veganstvo? Nekateri gredo celo tako daleč, da uničujejo mesnice (npr v Franciji).
Vsiljevanje je močna beseda, saj veganstvo redko kdo vsiljuje tako aktivno kot se človeštvu vsiljuje karnizem. Bolj vsiljevano je zauživanje živali, če si le pozoren na to (reklame za meso, mleko in jajca so na vsakem koraku, vse restavracije in trgovine so prepletene z izdelki živalskega izvora, hrana živalskega izvora je močno subvencionirana s strani države, celo ministrstva promovirajo hrano živalskega izvora kot superhrano, ob družinskih in službenih kosilih smo vegani stalno na paleti čeprav le mirno jemo, v šolah in zdravstvenih ustanovah so veganski otroci in starši diskriminirani).
Menimo, da bi bilo dobro, da se vsak od nas postavi v kožo drugega in ga poskuša razumeti. Takšne akcije so pogosto znak upora zaradi nemoči, ki jo čutimo borci za pravice živali. Tudi v preteklosti so različna gibanja za pravice (žensk, temnopoltih, LGBT+) izvajala različna potencirana dejanja, kadar so po uradni poti naletela na blokado. Če si predstavljamo, kaj vse bi storili, če bi neka oseba poškodovala ali zastrupila našega psa… Je morda prav, da se vprašamo, kakšna je razlika med našim psom in pujskom s farme. Je dovolj le to, da je določena žival drugače kategorizirana in stran od naših oči (in src), da se ne zavzamemo za njeno življenje? Bi se zavzeli za življenje psa, ki bi ga v Aziji želeli nabosti na ražnjič v naši prisotnosti?
Zakaj se ne bi zavzeli torej tudi za življenje pujsa s farme? Ali naš užitek opravičuje nasilje do drugih, čeprav ni potrebno? Je 5-minutno razvajanje naših brbončic res toliko vredno? Kako bi se zavzeli za življenje drugega in kako daleč bi šli? Se pravice enega končajo, ko poseže po pravicah drugega? Kako bi se počutili, če bi vam ljube živali morili po tekočem traku vsako uro v milijonih?
Pri takšnih čustvenih situacijah je včasih težko ohraniti racionalnost, sploh kadar pri uradnih institucijah ne dosežemo razumevanja in napredka. Menimo torej, da se je dobro poskusiti postaviti v kožo drugega, preden obsojamo. Smo pa v našem društvu sicer pristaši pozitivnega in miroljubnega napredka na področju pravic živali, saj z uničevanjem lastnine pogosto doprinesemo k negativnemu mnenju javnosti o veganstvu, ki je sicer v vseh mogočih pogledih pozitivno in miroljubno gibanje. Saj se vendar zavzemamo za pravice in svobodo drugih, ne želimo nikomur vzeti ničesar, razen tistega, kar že v osnovi ni bilo njegovo.
