MEIRA HOT – POSLANKA, KI JI JE MAR ZA ŽIVALI

Meira Hot je ena redkih poslannk, ki se bori za pravice živali. Že predlansko leto je na Ministrstvo za pravosodje ter na Ministrstvo za kmetijstvo podala pobudo za spremembo pravne definicije živali in sicer da živali niso predmet ampak čuteča bitja. Marca lani so živali končno opredeljene kot čuteča bitja.

Meira, pozdravljeni. Najprej se nam prosim na kratko predstavite.

Sem Pirančanka in rada imam to mesto, njegove ljudi. Že kot otrok sem bila občutljiva na krivice, predvsem tistih, ki zaradi svojega socialnega ali drugega deprivilegiranega položaja niso bili slišani. Odločitev, da se po maturi na gimnaziji v Piranu vpišem na študij prava, je bila zame povsem jasna. Študij na ljubljanski pravni fakulteti sem končala Cum Laude, zatem pa sem magistrski študij s s področja mednarodnega prava nadaljevala na pravni fakulteti v Mariboru, katerega sem zaključila z uspešnim zagovorom znanstvenega magisterija.

V politiko sem vstopila ravno zaradi nekakšnega klica po spremembah, ki smo si jih želeli mladi zavoljo mnogo naših preslišanih težav, tako na lokalnem kot državnem nivoju. Sprva sem delovala v lokalni politiki kot občinska svetnica, kasneje kot podžupanja občine Piran, leta 2018 pa sem se prvič podala na pot državne politike in od ljudi dobila zaupanje, da jih zastopam v Državnem zboru.  

Moji cilji v politiki vseskozi ostajajo enaki in verjamem, da je ta zanesljivost, ko ljudje vedo, da od tebe lahko pričakujejo tisto kar obljubiš, nekaj kar danes v politiki manjka. Odgovornost reševati vsakodnevne težave ljudi, prisluhniti njihovim stiskam in sprejemati odločitve v prid ljudem in območja, s katerega prihajam, se včasih zdi sila enostavno. A prav vstop v državno politiko me je naučil, da je potrebna velika potrpežljivost, predvsem pa vztrajnost, da ne odnehaš, tudi ko se zdi, da tvoji predlogi nimajo zadostne podpore. Tudi glede pravic živali, za katere si prizadevam vseskozi moj poslanski mandat, ko je za vsak korak potrebno ogromno pogovorov, usklajevanj, a ves trud je na koncu poplačan, ko vidim, da za menoj in za mojimi stališči stoji in mi izreka glasno podporo izjemno število ljudi, organizacij. Pred nami je še veliko delo, verjamem pa, da bomo skupaj premikali, ne samo zakonodajne, temveč tudi družbene meje v prid večje zaščite živali in priznavanja njihovih pravic. 

Ste ena redkih poslank, mogoče tudi edina, ki opozarja na živalsko problematiko ter se bori za dobrobit živali. Od kod izhaja vaša velika ljubezen do živali?

Mislim, da tista primarna ljubezen do živali, vsaj zame, izhaja iz moje družine. Vsi v družini imamo zelo radi živali. Nikoli sploh ni bilo vprašanje ali dilema, kako se z živalmi ravna, z njimi se ravna spoštljivo in ljubeče. Ni pa seveda to izgovor, da bo nekdo trdil, da nima rad živali, ker se ljubezni do njih ni naučil ali bil deležen v družini. Jaz nikogar ne obsojam, če ne želi imeti hišnih ljubljenčkov, marsikdo za to nima pogojev. Nikoli tudi nisem trdila, da morajo vsi čutiti posebno naklonjenost do živali, ljudje smo pač različni. Ne morem pa razumeti in kot družba ne smemo dopustiti, da se z živalmi ravna slabo, se jih celo muči in se do njih vede »superiorno«. Kdo smo ljudje, se ob tem sprašujem, kdo nam je dal dovoljenje, pravico, da se do živega bitja obnašamo na povsem neprimernen način, mu povzročamo trpljenje. 

Ste tudi sama lastnica kužka beagla. Zakaj ste se ravno odločili za to pasmo?

 Za beagla sem se odločila, ker so razigrani, ljubeči, igrivi in veseli psi. So sicer tudi zelo trmasti in inteligentni ,zaradi česar je poseben izziv njihova vzgoja :). Zelo dobro se razumejo tako z otroci, kakor z drugimi psi. Na drugi strani me je zelo zabolelo dejstvo, da je ta pasma tista, ki jo najbolj uporabljajo v laboratorijih za raznorazna testiranja… osebno sem zelo ostro zoper kakršnakoli testiranja na živalih in je bil tudi to eden izmed razlogov, da sem se odločila postati skrbnica samčka pasme beagle. Ime mu je Sky, star leto in pol in mi je vsak dan v veselje in radost. 

Podpisujejo se mnoge peticije, proti mučenju živali, proti privezovanju psov na verige, proti uporabi pirotehnike, … a stvari se ne premaknejo skorajda nikamor. Zakaj?

Kot poslanka sem bila kmalu soočena z realnostjo kako se dogajajo oziroma bolje ne dogajajo prepotrebne spremembe. Velikokrat se zadeve na bolje premikajo (pre)počasi in na podlagi izjemnih naporov. Pa mi kdo včasih reče, ja kaj pa je takšen problem, enostavno podprete ali nepodprete neke zakonodajne predloge. Samo za primer, ko smo sprejemali spremembe Stvarnopravnega zakonika za živali kot čuteča živa bitja, so bili zadaj teh sprememb meseci dolgih pogovorov, prepričevanj, in žal tudi boja proti izjemno nesmiselnim tezam, posmehovanju… Ta kultura, kje vse so ovire, namesto, kje rešitve, je trdno zakoreninjena v slovenski politiki, a to ne sme in zame ni izgovor, da ne bom nadaljevala s svojim delom. Res je, zadeve se na področju pravic in zaščite živali premikajo sila počasi, a vendar se premikajo. Tudi vse peticije, pobude in pozivi različnih organizacij in posameznikov so izjemno pomemben del teh premikov. 

Kaj menite, da bi bili potrebno storiti, da se izboljša situacija živali v Sloveniji? Žal se mi zdi, da samo ozaveščanje ni dovolj.

Žal tukaj ni enoznačnega odgovora. Gre za izjemno naporno delo, na eni strani v smeri, da zakonodaja sledi pozivom civilne družbe po potrebnih spremembah, na drugi strani pa je na pristojnih, da spremembe narekujejo z zakonskimi izboljšavami. Žal je pri nas tako, da se uveljavlja bolj prvi način, torej, da spremembe prihajajo iz vrst civilne družbe, kolesja na pristojnem ministrstvu, ki bi moralo biti prvi motor sprememb, pa se vrtijo prepočasi. Vendar pa sama ne podlegam pesimizmu, raje kot to pristojno ministrstvo s poslanskimi pobudami in vprašanji spodbujam k urejanju razmer za živali, za njihovo zaščito, predlagam zakonske spremembe in tudi poslanska skupina Socialnih demokratov, iz katere prihajam, me podpira v nameri, da bomo v zakonodajno proceduro kmalu vložili celovit predlog sprememb zakona o zaščiti živali, ki bo naslavljal vse poglavitne manke, za večjo zaščito živali in njihovo dobrobit. 

Ali menite, da veterinarska inšpekcija dobro opravlja svoje delo? Po raznih forumih in Facebook skupinah opazimo precej kritik.

Sama ne želim soditi vse povprek, verjamem, da so izkušnje ljudi z veterinarsko inšpekcijo tako dobre in slabe. So inšpektorji, ki izjemno skrbno in dobro opravljajo svoje delo, za kar bi se jim želela zahvaliti, verjetno pa tudi takšni, ki delo opravljajo zgolj samo zaradi dela samega. Žal je tudi tako, da je mnogo slišati o birokratskih preprekah, o premalo pristojnostih… nasploh o mnogo ovirah inšpektorskemu delu, je pa prav, da imamo možnost na vse pomanjkljivosti in slabe izkušnje tudi preko družbenih omrežij opozarjati. Od ministrstva pa vsekakor pričakujem, da bo dodobra prevetrilo zakonodajno materijo, ki ureja delo inšpektorjev in jo po potrebi izboljšalo. Je pa tudi tako, da nobena določba, še tako dobra, ne more odtehtati človeškega dejavnika. Imamo ljudi, ki vedno najdejo pot k pravim odločitvam, pa takšne, ki najprej vidijo oviro in potem pride spet tisto, zakaj se nečesa ne da… 

Veliko se govori o psih na verigi ter v premajhnih pesjakih. Kaj pa menite glede hišnih psov, ki so več kot 8 ur zaprti v hiši brez kakršnegakoli stika z ljudmi? 

Ko dnevno slišim zgodbe, kaj vse preživljajo živali, kako nekateri ravnajo z svojimi lastnimi hišnimi ljubljenčki, priznam, da me je pošteno sram. Da je lahko človek tako (milorečeno) brezbrižen in krut. Glede pasjih verig sem tudi sama na ministrstvo podala pobude in vprašanja, da se verige prepovejo, glede ostalih okoliščin, pa je predvsem na lastnikih, da zagotovijo živalim čim boljše počutje in dobre pogoje. Še enkrat, imamo lahko najboljšo zakonodajo, ki pa je človekovo ravnanje vedno lahko zaobide, v dobro ali slabo smer. 

Kaj bi sporočili nasprotnikom sterilizacije in kastracije? 

Težko presojam in sodim o mnenjih posameznikov glede nasprotovanja sterilizacije in kastracije. Sem pa prepričana, da morata biti ta dva postopka omogočena, tudi z vidika preprečevanja porasta brezdomnih in zavrženih živali, ko vidimo, s kakšnimi velikimi težavami se soočajo  naša zavetišča, se  trudijo zagotoviti dom, ljubezen in skrb za premnogo zapuščenih, najdenih živali. Žal, če bi živeli v idealnem svetu, brez človeške neodgovornosti, malomarnosti, in krutosti do živali, bi to vprašanje lahko imelo povsem drugačen kontekst. 

Zakaj ni v Sloveniji dokončno prepovedan privez psov na verige? Tudi sama sem na ministrstvo naslovila vprašanje glede te tematike in prejela odgovor, da je privez psov ”reguliran”.

Marsikaj je pri nas »regulirano«, kar pa dejansko še ne pomeni, da stvari funkcionirajo, kot bi morale. Sama sem velika nasprotnica privezov psov na verige in »regulacija«, karkoli naj bi to v tem primeru pomenilo, zame ni dovolj, ko vidimo, da so psi še vedno na verigah, v nemogočih pogojih. Zato si bom preko poslanskih pobud, vprašanj in zakonodajnih predlogov še naprej prizadevala, da se ta sila neprimerna in za živali mučna praska dokončno prepove.