Manchesterski terrier je v Sloveniji redka pasma. Po besedah vzrediteljice Andreja Jereb, gre za nežno grajenega psa, z dolgo in klinasto glavo. Odlikuje ga elegantno gibanje, močan temperament in visoka hitrost v gibanju. Več o pasmi nam bo zaupala vzrediteljica Andreja Jereb, lastnica psarne Mantera.
Andreja, pozdravljeni. Ker je manchesterski terrier precej redka pasma, nas zanima, kako ste se odločili za vzrejo le-teh?
Sama sem dobro leto študirala najrazličnejše pasme, preden sem se odločila za Manchesterskega terierja. Iskala sem pasmo, ki je kratkodlaka in kjer dlaka čim manj odpada, saj sem živela v stanovanju in takrat imela malinoisa, ki je kljub temu, da je kratkodlaki belgijski ovčar le-to veliko izgubljal. Ob nekaj kolegicah, ki so takrat imele zelo pogoste pasme psov, ki so bili že genetsko precej obremenjenimi z različnimi boleznimi, sem iskala pasmo, ki je gensko in klinično kar se da zdrava in dolgoživa.
Takrat sem s svojim malinoisom med drugim trenirala tudi agiliti in ker je bilo malo konkurence v srednjem razredu, sem iskala psičko, ki bo primerna za tekmovanje v tem pasjem športu, torej hitra, okretna, enostavna za šolanje, hitro učljiva in bo uživala v pasjih športih, tako kot sem sama. In nenazadnje, želela sem si pasmo, ki je prijazna do psov, drugih živali in otrok, saj sem vedela, da si bom v kratkem ustvarila družino. Po nekaj letih sobivanja s svojo psičko sem to pasmo prepoznala kot idealnega družinskega psa, ki je popolnoma zadovoljila vse moje zahteve glede družinskega psa, zato sem se odločila za vzrejo.
Poleg vzreje se ukvarjate tudi s šolanjem psov in pasjih športih. Kaj Vas je odvleklo v pasji
svet?
Sama imam pse že od svojega 10 leta, ko sem dobila svojo prvo majhno psičko, mešanko. Popolnoma sama sem skrbela zanjo, do 8 meseca starosti sem jo naučila sama vse osnovne poslušnosti in morje trikov. Učila sem se ob njej, kako jo motivirati za delo, kako odpravljati napake. Spoznala sem, da smo prav lastniki največji vir kasnejših napak in razvad naših psov. Kasneje sem se s psičko s kolesom nekaj kilometrov stran vozila v najbližjo pasjo šolo na tečaj poslušnosti. A sva se bolj dolgočasili, saj sem psičko že sama naučila vsega, kar smo se tam učili.
Mojo zagnanost je opazil trener in me prosil večkrat za pomoč njemu pri delu z drugimi tečajniki. In to so bili moji začetki pri šolanju psov. Od tedaj je za menoj veliko let tako teoretičnega študija najrazličnejših pristopov k šolanju psov in še več praktičnega dela z njimi. Največji izziv mi še vedno predstavljajo lastniki, ki me poiščejo, ker njihov pes včasih kljub obisku različnih tečajev potrebuje korenito delo pri prevzgoji, socializaciji, odvajanju različnih slabih razvad (agresivnost, uničevanje…) ali pomoči pri osvobajanju različnih močnih negativnih čustev (predvsem strahov). Največja ljubezen pa mi vedno predstavlja delo z mladički, saj so tako preprosti za šolanje, ukaželjni, navdušeni, prav polepšajo mi dan.
Ukvarjala sem se s kar nekaj pasjimi športi, ravno dovolj, da skušam vselej lastnikom predlagati neko dejavnost, v kateri bo pes najbolj užival, oni pa z njim. Vesela sem, da je v Sloveniji na razpolago toliko različnih pasjih športov in drugih dejavnosti za aktivno preživljanje prostega časa s psom. Tudi moje načelo je, da skušam psu omogočiti tiste dejavnosti, v katerih v svojem življenju kar se da uživa. In Manchesterski terierji slovijo kot eni najboljših pasjih športnikov tako v agilitiju, zaradi izjemne hitrosti v coursingu, velike vzdržljivosti v teku ali kolesarjenju s psom in odličnim nosom v mantrailingu.
Kakšen je manchesterski terier karakterno?
Manchesterski terier je srednje živahen pes, čuječ, izjemen čuvaj, športna pasma, ki uživa z lastnikom tako ob nekaj 10km tekanju ob kolesu, rolanju, teku na smučeh, jahanju, na jadrnicah itd. Uživa v vožnjah z avtomobilom, vedno je prvi v avtu. Izjemno čuteč pes, zato tudi odličen kot terapevtski pes. Obožuje otroke, uživa biti njihov soigralec pri skupnih igrah. V stanovanju je tih in miren, na sprehodih uživa v dirkanju psi (je med hitrejšimi psi in uživa v igrah lovljenja…) ali mirnih sprehodih z lastnikom. Ni mu problem ostati vso dopoldne sam in mirno počakati lastnika med odsotnostjo v službi.
Je lahko učljiv, vedno motiviran za kakšne koli aktivnosti. Osebno uživam s to pasmo tudi zato, ker mi omogoča živeti tako aktivno kot si želim, uživa na potovanjih in izletih vsepovsod, je tako zelo vsestranska in me lahko spremlja tako pri najrazličnejših športih, so odlični terapevtski psi, so majhni in zato potrebujejo malo prostora recimo v avtu in ne celega prtljažnika zase kot večje pasme in končno uživajo tudi v ležernem cartanju ob deževnih, mrzlih dnevih.
Kakšnega lastnika potrebuje manchesterski terrier? Je primeren za neizkušene lastnike ali pa potrebuje izkušenega in odločnega lastnika?
Sama sem ugotovila, da je ta pasma idealna za prvega psa, prvič, ker je zdrava, praktično ni nobenega dela z nego in je izredno učljiva in prilagodljiva, tudi poceni pri rednih mesečnih stroških, saj malo poje in zelo redko obisk pri veterinarju, saj je zdrava. A kot vsak pes, tudi ta pasma potrebuje avtoriteto lastnika, njegovo doslednost in odločnost ter že od prvega dne jasno postavljene meje, sicer si seveda pravila in meje postavljajo sami. Vesela in ponosna sem, da več kot polovico mojih mladičkov šolajo otroci starejši od 7 let – to je za oboje odlična šola odgovornosti, doslednosti, empatičnega opazovanja psa ter veselja ob osvajanju različnih trikov, ki jih otroci želijo naučiti svojega štirinožca.
Ali je manchesterski terrier zahteven glede nege? Ima kakšne genske bolezni ali pogoste zdravstvene težave?
Manchestrski terier praktično ne zahteva nobene nege. Dlaka je kratka, malo izpada, ne potrebuje česanja. Zanimivo je, da tudi kadar se podijo po blatu v 10 minutah do doma blato odpade z dlake, po prihodu domov pa zadostuje brisanje z brisačo. Kadar so zares umazani, pa jih v nekaj minutah skopamo v banji, obrišemo z brisačo in po desetih minutah so že suhi. Tako, da glede nege je ta pasma res nezahtevna. Ne potrebuje praktično nobene nege razen krajšanja krempljev po potrebi ter kontrole in po potrebi nege zob. Ob poznavanju najrazličnejših psov mi je ta kratkodlaka pasma toliko bolj ljuba, ker jim lahko zlahka s posebnim glavničkom (za bolhe) prečešemo dlako in zlahka najdemo najmanjšo bolho in klopa, tako, da ne potrebujemo posegati po najrazličnejših ovratnicah, tabletah ali ampulah proti zunanjih zajedalcem.
Manchesterski terier je najstarejša pasma terierjev, nastal je le s križanjem whipeta in black and tan terierja in tekom razvoja ni podlegel različnim modnim trendom spreminjanja oblike pasme, kot jih večkrat osupli ugotavljamo pri mnogih pasmah. Je izredno zdrava pasma, z le eno gensko prenosljivo boleznijo (von Willenbrandovo boleznijo tipa ena – obliko pasje hemofilije), ki je v pasmo žal zašla po zaslugi ameriških vzrediteljev, ki so te terierje križali s pinči, za katere je ta bolezen značilna.
A zahvaljujoč genskim testom in odgovorni vzreji le zdravih psov smo vzreditelji to bolezen skoraj že iztrebili. Manchesterski terier pasemsko značilnih bolezni nima, zato nam zavidajo lastniki mnogih psov, ki jih bolezni njihovih psov povzročajo nemalo skrbi in finančnih stroškov.
Imate poleg manchesterskih terierjev še kakšno drugo pasmo psov ali mešančka?
Ne, sama imam le tri psičke te pasme.
S kakšnimi težavami se soočate kot vzrediteljica? Kako prepoznamo dobrega vzreditelja?
Vsak odgovoren vzreditelji si želi vzrejati kar se da idealne predstavnike svoje pasme, ki so kar najbližje pasemskemu standardu. Zadnje desetletje se kot vzrediteljica ob poznavanju mnogih za vzrejo namenjenih psov te pasme po svetu soočam z izzivom iskanja kar se da idealnega plemenjaka za moje samičke. Večina psov te pasme je namreč (kot pri mnogih drugih pasmah) previsoka in predvsem zelo plašna (neustrezna socializacija mladičkov v leglu), s slabim gibanjem zaradi prestrmih kotov, okotenosti, posledično previsoko nošenega repa itd. Vse to so posledice premalo premišljene vzreje.
Posledično mi vsako leto predstavlja najti večji izziv najbolj ustreznega plemenjaka za moje psičke. Moj drugi izziv je seveda velika oddaljenost, vsaj od 600km dalje do najbližjega plemenjaka…Dober vzreditelji je najprej odličen poznavalec svoje pasme in psov, ki jih ima, ki se pri vzreji zavestno odloča vzrejati kar se da pasemsko skladne mladičke. Najprej mora imeti odlično znanje tako o najboljši pasji prehrani, negi svoje pasme, ter odlično socializirane in vzgojene lastne pse. Imeti jasen cilj pri vzreji svoje psičke, z željo s pravilno paritveno kombinacijo izboljšati hibe staršev in stopiti korak naprej v vzreji mladičkov, ki so vse bližje doseganju idealnega standarda pasme.
Imeti mora veliko znanj tako teoretičnih kot praktičnih o samem poteku vzreje, pripravi psičke pred paritvijo, med brejostjo, pomočjo pri kotitvi in skrbi za mladički prve tedne, dohranjevanjem mladičkov z zanje najbolj kvalitetno hrano ter pravilno in zadostno socializacijo mladičkov, navajanje na čistočo…. Meni osebno je najbolj stresno izbira za mladička najbolj primernih lastnikov, zato želim bodoče lastnike kar najbolj spoznati, njihov način življenja, pričakovanja, ki ga imajo za bodočega psa, da jim lahko iz legla izberem mladička, ki jim bo kar najbolje ustrezal in bodo uživali oni z njim in pes v njihovem domu. Sama za svoje mladičke nakupim tudi vso opremo in hrano za prve mesece in tako bodočim lastnikom prihranim čas in večkrat nepotrebne ali za pasmo neustrezne nakupe opreme. Prav tako omogočim lasnikom od petega tedna starosti tudi obiskovanje mladička ter že teden pred prevzemom pričnemo ob obiskih z igralnimi uricami – vzgojo v največji meri lastnikov mladičkov, da že preden dobijo mladička, pridobijo prva potrebna znanja za rokovanje, hranjenje, navajanje na čistočo, socializacijo, prve sprehode ter vzpostavljanje pravil in dnevnega urnika v prvih tednih.
V veliko veselje mi je spremljati razvoj mladičkov v prvih osmih mesecih koliko se povprečno redno srečujemo z mladički in njihovimi lastniki tekom šolanja njihovih mladičkov (no, kaj hitro mi lastniki priznajo, da oni potrebujejo več šole kot mladički). Odkar vzrejam nudim lastnikom mojih mladičkov tudi varstvo njihovih psov v času njihove odsotnosti – to me vedno veseli, da tudi na ta način s tolikimi mojimi mladički ostanem v stiku in omogočim njihovim lastnikom brezskrbne počitnice.
Dober vzreditelji bo vedno delal v blagor psov, zato mu ne bo težko za svoje pse in mladičke izbrati kvaliteten način življenja, ki ne gleda na minimiziranje stroškov vzreje, želel si bo tudi kasnejšega stika z lastniki svojih psov, ter spremljanja razvoja svojih mladičkov, saj le tako more oceniti rezultate svojih prizadevanj pri vzreji svoje pasme. Osebno tudi zelo cenim vzreditelje, ki s svojimi psi aktivno karkoli trenirajo na rekreativni bazi.
Hvala za Vaš čas in odgovore. Če vas o pasmi zanima še kaj, lahko več informacij dobite na spletni strani psarne http://www.kar.si/mantera/index.htm.
